Gradbeništvo pada, skrbi rastejo
Vrvež na gradbiščih se po nekaj letih na visokih obratih umirja, kar se je zdaj očitneje odrazilo tudi v padcu četrtletnega BDP. Napredek marsikaterega projekta hromijo prenormiranost in administrativne ovire, pravijo sogovorniki iz panoge.
Nedavno objavljen podatek o 0,8-odstotnem padcu BDP v prvem letošnjem četrtletju je pospremila razlaga vladnega Urada RS za makroekonomske analize, da je padec večji od pričakovanj urada in da so se med drugim “močno znižale gradbene investicije, najbolj v gradnji inženirskih objektov”.
Najprej je treba opozoriti, da gre pri podatku o gibanju BDP za prvo objavo na podlagi zdaj razpoložljivih podatkov, ki se lahko še spremeni.
A dejstvo, da je poleg komponent, ki odražajo predvsem ohlajanje v naših trgovinskih partnericah, k zdrsu gospodarske aktivnosti v prvem četrtletju pripomogel tudi zastoj v gradbeništvu, je presenetilo vladajoče. Minister za finance Klemen Boštjančič je v oddaji 24 ur na POP TV dejal, da je ob padcu BDP nepojasnjeno znižanje investicij v gradbeništvu, “čeprav država namenja ogromna sredstva in primanjkuje delavcev”.
Minister za gospodarstvo Matjaž Han je že konec lanskega leta v intervjuju za Forbes Slovenija dejal, da ob napovedih o ohlajanju spremljajo tudi gradbeništvo, ki ima multiplikativen učinek na praktično celotno gospodarstvo. “Zaenkrat je glede na naložbe v Sloveniji dela dovolj, primanjkuje zaposlenih,” je dejal. Gradi se res veliko: omenimo samo projekte na železnicah, denimo drugi tir, popoplavno obnovo, velike investicije ima Luka Koper, začenja se gradnja Emonike, tu so še državne in občinske naložbe v ceste.
“Opozarjali smo odločevalce”
Da podatek o upadu gradbenih investicij ni presenečenje, ampak se le potrjuje, da je statistika neizprosna, pa pravi direktor zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) Gregor Ficko.
“V začetku lanskega leta smo slovensko javnost, predvsem pa vladne odločevalce, opozarjali, da se bo oktobra 2023 zaznan upad javnih naročil in izdanih gradbenih dovoljenj slej ko prej poznal na finančni in fizični realizaciji gradbenih projektov. Namesto da bi odgovorni naša opozorila vzeli resno, smo bili deležni kritik, da naša opozorila ne bazirajo na pravih podatkih in da brez potrebe dvigujemo prah,” je Ficko dejal za Forbes Slovenija.
Nekaj statističnih podatkov: leta 2022 je bilo izdanih okoli 6.400 gradbenih dovoljenj, predlani in lani pa po manj kot šest tisoč, kar je okoli sedemodstotni upad. V prvih štirih mesecih letos je stanje primerljivo kot lani. Sam podatek o gradbenih dovoljenjih sicer ne pove vsega, saj je pomembno, za katero vrsto stavb gre, za kako veliko in podobno.
A tudi skupna vrednost gradbenih del je bila lani za 9 odstotkov manjša kot leto prej, pri čemer je Surs poročal o znižanju v vseh kategorijah. Pri gradbenih inženirskih objektih je bil upad 12,5-odstoten, pri stavbah 12,3-odstoten in pri specializiranih gradbenih delih 2,6-odstoten. To je zelo velik padec, pravi Ficko.
Trend se letos nadaljuje: v prvem četrtletju je vrednost gradbenih del padla za 7,4 odstotka, ponovno je bil upad največji v segmentu inženirskih objektov (za 21,8 odstotka).
Blaž Miklavčič iz GH Holdinga, enega od največjih slovenskih gradbincev, medtem pravi, da se je aktivnost res umirila, je pa glede na 30-letno povprečje še vedno močna.
Manj živahno na državnih gradbiščih
Iz statistike, ki največje padce kaže v segmentu inženirskih objektov, lahko sklepamo, da se aktivnost ustavlja predvsem pri državnih oziroma javnih investicijah. Kot pravi Ficko, je v tem segmentu v 85 odstotkih investitor država oziroma proračunski porabnik.
Da gre predvsem za državne projekte, je v nedavni objavi o stanju gradbeništva navedel tudi Umar, ki pa je hkrati ugotovil, da so bili investicijski odhodki države za novogradnje, rekonstrukcije in adaptacije, ki so najbolj povezani z gradbeno aktivnostjo, v začetku tega leta višji za 15 odstotkov. Zato Umar sklepa, da bi lahko bila nižja aktivnost v gradnji inženirskih objektov v začetku letošnjega leta “povezana z nižjimi investicijami infrastrukturnih podjetij in/ali proračunskih skladov”.
Denar torej je, a se ne preliva do izvajalcev. Zakaj ne?
1. Omejena dinamika del
“Od velikih projektov imamo eno novogradnjo, to je tir med Divačo in Koprom, večina ostalih naložb pa se izvaja pod prometom, kar omejuje hitrost izvedbe del,” pravi Blaž Miklavčič, direktor in lastnik GH Holdinga, enega od največjih slovenskih gradbincev.
Tu omenimo še, da podobno kot v drugih panogah tudi gradbinci vse od epidemije dalje poročajo o pomanjkanju delavcev.
Vse to upočasnjuje potek projektov in s tem tudi financiranje, ki se v gradbeništvu praviloma izvaja po fazah oziroma situacijah.
Prenormiranost nas ubija na vseh področjih.
Blaž Miklavčič, direktor in lastnik GH Holding
2. Zastoj pri evropskih projektih
Trenutno imajo predvsem občine manj investicij kot v preteklih letih, pravi Miklavčič. Zadnja leta so kolesje poganjali evropski kohezijski projekti, saj je država hitela s črpanjem zaradi izteka prejšnje perspektive. Ficko pravi, da so na zbornici izračunali, da tudi danes okoli 35 odstotkov proračunskih naložb bazira na črpanju evropskih sredstev iz sklada za okrevanje in odpornost ter drugih finančnih skladov, denimo kohezijskega.
Tako pri projektih v okviru načrta za okrevanje in odpornost kot pri kohezijskih projektih pa Slovenija dosega slabe rezultate, kar se tiče črpanja denarja.
Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj je do tega tedna izdalo za 1,2 milijarde evrov odločb za kohezijske projekte. S tem je na papirju že razdeljenih 38 odstotkov kohezijskih sredstev, ki so nam na voljo v perspektivi 2021 – 2027 (3,1 milijarde evrov). Izplačanih pa je bilo do danes le 146 milijonov evrov ali pet odstotkov dodeljenih evropskih sredstev.
Na ministrstvu pravijo, da je dinamika podobna kot v prejšnjih perspektivah, ko se je Slovenija soočala z odstopanji od načrtovane dinamike v prvih letih izvajanja ter velikim pospeškom izvajanja v zadnjih letih programskega obdobja. “Dodaten in zelo tehten razlog za nekoliko počasnejši zagon investicijskega cikla v programskem obdobju 2021 -2027 pripisujemo hkratni izvedbi programa načrta za okrevanje in odpornost in zagonu obsežnega sanacijskega programa po uničujočih poplavah v letu 2023,” dodajajo.
Na zbornici pa so po besedah Ficka zaskrbljeni. “Za pridobitev teh sredstev bo potrebno pravočasno izpolniti številne pogoje, da jih bomo lahko pravočasno počrpali. Glede na informacije, ki so prišle v javnost glede neuspešnosti črpanja evropskih sredstev, se na zbornici bojimo, da smo od tega zelo daleč in nas to navdaja z zaskrbljenostjo.”
3. Prenormiranost
Tako Ficko kot Miklavčič kot ključen problem izpostavljata administrativne ovire, ki sicer niso nove. “Dolžina dolgotrajnih javnih razpisov in postopkov izbire izvajalcev se ni bistveno zmanjšala, prav tako še vedno ubijajo administrativne zamude v upravnih in sodnih postopkih,” pravi Ficko in kot primer navaja zaustavljena projekta gradnje hidroelektrarne Mokrice ter prve etape južnega dela tretje razvojne osi mimo Novega mesta.
Kot pravi, se nasploh največje zamude nabirajo pri umeščanju v prostor ter pridobivanju gradbenih dovoljenj, ki “jih vlada z ustrezno spremembo zakonodaje enostavno ne zna ali pa zaradi pritiska okoljskih nevladnih organizacij noče odpraviti”. Tudi težave pri pridobivanju nepremičnin in zemljišč, kot pravi, “še vedno niso odpravljene, čeprav jih je nekaj manj kot v preteklosti”.
Temu pritrjuje Miklavčič iz GH Holdinga, enega največjih slovenskih gradbincev. “Prenormiranost nas ubija na vseh področjih,” pravi. Pojasni, da je pri vsakem projektu širok nabor možnih strank v postopku, tudi nevladnih organizacij in civilnih iniciativ. “Največje tveganje za investitorja v nek projekt je v fazi do izdaje gradbenega dovoljenja,” pravi.
4. Težave na velikih projektih
Drugi tir, dobro milijardo vreden projekt gradnje železnice med Divačo in Koprom, gre h koncu. Manjša intenzivnost del bi po besedah Ficka lahko prispevala k padcu vrednosti gradbenih del v prvem četrtletju glede na lansko prvo četrtletje. Projekt se je od lanske jeseni upočasnil tudi zaradi težav turških izvajalcev ter izzivov z geološkimi pojavi (predvsem odkritja velikih kraških jam in drsenja terena v dolini Glinščice).
Drugi velik državni projekt pa je popoplavna obnova. Ko so avgusta 2023 Slovenijo pretresle obsežne poplave, je veliko strokovnjakov napovedovalo, da bo obnova dala nov zagon že takrat nekoliko zaspanemu gradbenemu sektorju.
Statistika kaže, da je šlo za sanacijo do zdaj prek 1,1 milijarde evrov, od tega 219 milijonov občinam za nujno obnovo občinske infrastrukture, 78 milijonov za intervencije na državnih cestah, 35,3 milijona evrov fizičnim osebam za obnovo stanovanj, 17 milijonov za obnovo gozdnih cest, 160 milijonov za izredne ukrepe zaradi škodljivega delovanja voda. Županja Črne na Koroškem Romana Lesjak in županja Rečice ob Savinji Majda Potočnik pa sta nedavno na dogodku GZS opozorili, da zdaj sanacijo zavirata birokracija in tudi pomanjkanje izvajalcev. Tudi to je morda prispeva h krčenju.
Če smo se kaj naučili iz velike krize pred 15 leti, je to, da je treba investicije iz javnih financ radirati s tresočo roko.
Saša Jazbec, državna sekretarka na ministrstvu za finance
Strah pred rezi
Ficko pravi, da se bojijo, kaj bo v nadaljevanju leta. “Če se bo tak trend nadaljeval in veliko indicev, ki jih dobivamo s terena, kaže, da se bo, bodo žal tako opevana proračunska izhodišča, ki bi naj v letošnjem in prihodnjem letu omogočala rekordno realizacijo gradbenih del na vseh področjih, od cest, železnic, stanovanj, zdravstvenih objektov, ostala samo številka na papirju,” opozarja.
Skrbi pa jih tudi, da bi v primeru rebalansa proračuna za letošnje leto vlada porezala denar za investicije. V tem kontekstu omenja napovedano zvišanje obrambnih izdatkov, ki je zapisano v pravkar potrjeni resoluciji o obrambi. “Če bo tukaj res prišlo do sprememb in bo država povečala izdatke za obrambo, bo ta denar potrebno nekje vzeti. Na zbornici se bojimo, da bodo za politiko najprikladnejši rezi v sredstva, namenjena izgradnji države infrastrukture, ker je tam proračun pač največji. In to niti približno ne bi bilo prvič, kljub pomirjujočim izjavam najodgovornejših slovenskih politikov, da se to ne bo zgodilo. Zadolževanje države v nedogled pa se bo glede na višino dolga v primerjavi z BDP slej ko prej tudi zaustavilo.”
Državna sekretarka na finančnem ministrstvu Saša Jazbec je sicer ta teden v Državnem zboru (znova) poudarila, da bo država ohranila povišano investicijsko aktivnost. “Če smo se kaj naučili iz velike krize pred 15 leti, je to, da je treba investicije iz javnih financ radirat s tresočo roko,” je dejala.
Ficko sicer v luči vse bolj negotovih razmer od odgovornih pričakuje tudi izboljšanje učinkovitosti pri izvajanju projektov, “od zagotavljanja strokovnih kadrov do same organiziranosti na ministrstvih ter debirokratizacije postopkov”.
Priložnosti pri “pragmatičnih” sosedih
Ni pa nujno, da se bo krčenje slovenskega gradbenega trga poznalo tudi v bilancah gradbincev. Nekateri se usmerjajo tudi v tujino. GH Holding trenutno med drugim gradi 40 milijonov evrov vredno čistilno napravo z bioplinarno v Varaždinu na Hrvaškem.
V podjetju so se, kot pravi Miklavčič, pred desetletjem odločili, da ostajajo ozko specializirano inženirinško podjetje, a hkrati prodajna tveganja razpršijo s širitvijo na druge trge v regiji. “Zadnja leta na slovenskem, hrvaškem, srbskem trgu ustvarjamo po približno tretjino prihodkov letno. To nam zagotavlja določeno stopnjo varnosti, saj vsi trije trgi nikoli ne počepnejo hkrati. Trenutno je v Sloveniji nekoliko slabše, na Hrvaškem živahno, tudi na srbskem trgu je za nas nekaj manj dela, ker je vse podrejeno expu.”
Lani so imeli 80 milijonov evrov prihodkov in okoli štiri milijone evrov dobička, letos pričakujejo do 100 milijonov prihodkov. Na vprašanje, ali je regulatorno breme na Hrvaškem podobno kot pri nas – glede na to, da so južni sosedje prav tako v EU, ki pa jo naša politika pogosto “krivi” za birokracijo, odgovarja, da je bilo “pred 10 leti sodelovanje v gradbenem projektu na Hrvaškem praktično nemogoče, danes pa je drugače, saj Hrvati delajo zelo pragmatično”.
Miklavčič dodaja, da so pri južnih sosedih do zdaj vedno nastopali v konzorcijih s hrvaškimi podizvajalci, pri varaždinskem projektu pa imajo prvič večino partnerjev iz Slovenije. “Dela na Hrvaškem so zelo intenzivna, to pa je dvignilo cene, tako da so konkurenčni tudi slovenski izvajalci,” pojasni.
Loading…
